»In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.«

»Gre za poezijo, ki se poklanja tako živim kot pokojnim.«

»Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.«

»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«

»Gre za poezijo jasnega izraza, presunljive lepote in globokih uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi v našo dušo, vidi našo senco in ji da glas - je duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.«

»Gre za poezijo jasnega izraza, presunljive lepote in globokih uvidov, ki nas neustrašno in nepopustljivo soočajo z našo človeškostjo; vidi v našo dušo, vidi našo senco in ji da glas - je duhovno darilo, prepotrebna popotnica za ta naš nemirni čas.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«

»in še vedno ne vem, ali sem samo tujec v telesu človeka«